MODRI KARFUNKELJ

Drugo jutro po božičnem dnevu sem obiskal svojega prijatelja Sherlocka Holmesa z na¬ menom, da mu voščim vesele praznike. Brez posla je ležal na divanu v svoji škrlatasto- rdeči ponočni obleki; na desni je ležala v do¬ sežni daljavi pipa z vsem potrebnim in kup zmečkanih jutranjih časnikov, ki jih je bil ravnokar pregledal, blizu pri roki. Poleg divana je stal lesen stol, na stolovem hrbtišču pa je visel močno obnošen in umazan trd klobuk, ki ni bil več za rabo in je bil na več krajih razpokan. Povečevalno steklo in klešče, ki so ležale na stolovem sedežu, so pričale, da ga je radi preiskovanja na ta način tam obesil. „Delo imaš“, sem rekel, „morda te motim.“ „Nikakor ne. Celo vesel sem, da imam pri¬ jatelja tukaj, ki morem ž njim govoriti o svo¬ jih uspehih. Stvar je povsem malenkostna'* (in pokazal je s palcem na klobuk), ,,vendar so ž njim v zvezi okoliščine, ki niso docela brez zanimivosti in tudi ne nepoučne." 4 Sedel sem na njegov stol in si grel roke pred prasketajočim ognjem; bilo je namreč precej mrzlo in okna so bila na debelo pokrita z le¬ denimi kristali. „Dozdeva se mi“, sem rekel, •„da je kaka krvava zgodba v zvezi s tole stvarjo, akoravno je videti tako domača — da je to sled, ki te popelje do razrešitve nekega problema in do kaznovanja nekega zločina." „Ne, ne. Nikakega zločina," je dejal Sherlock Holmes in se nasmejal. „Samo eden tistih čud¬ nih majhnih dogodkov je, ki se zgode, abo žive in vrve štirje milijoni ljudi na majhnem prostoru nekoliko štiri jaških milj. Sredi akcij in reakcij tako gostega roja ljudi se more člo¬ vek nadejati, da se prigodi vsaka možna kom¬ binacija dogodkov in se mu ponudi marsikak majhen problem, ki utegne biti zanimiv in bizaren, ne da bi bil zločinsk. Takih slučajev sva že nekaj imela." „Da, in sicer v toliki meri", sem pripomnil, „da so bili izmed zadnjih šestih slučajev, ki sem jih pridejal svoji zbirki, trije, ki so bili popolnoma brez vsake postavne krivde." „Res je tako. V mislih imaš seveda moj po¬ izkus, da bi dobil nazaj listine Irene Adlerjeve, dalje posebni slučaj miss Mary Sutherlandove in doživljaj človeka z zavito ustnico. No, niti najmanj ne dvomim, da spada ta malenkostna zadeva v isto kategorijo. Gotovo poznaš ko¬ misarja Petersona?" „Poznam ga." . 5 „Ta trofeja je njegova last.“ „Ali je njegov klobuk?" ,,Ne, ne, našel ga je. Lastnik pa je neznan. Prosim te, da si ga nekoliko ogledaš, in sicer ne tako kakor da bi imel pred seboj zmečkan klobuk, marveč intelektualen problem. Pred vsem pa ti moram povedati, kako je prišel semkaj. Dospel je namreč božičnega dne zju¬ traj, in sicer v spremstvu lepe, debele gosi, ki .se brez dvoma peče v tem trenutku pri Peter- sonu. Stvar pa je takale. Božičnega dne okoli štirih z-jutraj se je Peterson, ki je, kakor veš, velik poštenjak, vračal od neke male zabave ter jo mahal po Tottenham Court Roadu proti domu. Pri luči plinove svetiljke je ugledal pred seboj nekega bolj velikega človeka, ki se je nekoliko opotekal ter nosil belo gos na hrbtu. Ko je dospel do vogala Goodge Streeta, je na¬ stal med tem neznancem in majhno tolpo sirovežev prepir. Eden izmed poslednjih mu je izbil klobuk z glave; oni pa je nato vzdignil svojo palico, da bi se branil, jo vihtel nad glavo, pri tem pa je razbil prodajalnično okno za seboj. Peterson je pohitel naprej, da varuje neznanca pred njegovimi napadovalci; ta člo¬ vek se je pa silno prestrašil, ker je razbil okno in ker je naenkrat videl prihajati uradno osebo v uniformi proti sebi; vrgel je gos proč in se podal v beg ter izginil v labirintu onih malih ulic, ki leže zadaj za Tottenh&m Court Roadom. Pri Petersonovem prihodu so pa tudi oni lo- 6 povi zbežali, in tako je končno Peterson ostal sam na bojišču, ž njim pa kajpada tudi plen v podobi tega strganega blobuka in krasne božične gosi." „Ki jo je seveda povrnil pravemu lastniku, kajneda?" „Moj dragi, v tem ravno tiči ta problem. Res je sicer, da je bilo na majhnem listku, ki je bil pritrjen gosi na nogi, napisano: ,Za mrs. Henry Bakerjevo', in res je dalje tudi, da je na podlagi tega klobuka čitati začetne črke ,H. B.‘; ker pa se nahaja v našem mestu več tisoč Bakerjev in več sto Henry Bakerjev, ni tako lahko vrniti izgubljeno last pravemu iz¬ med njih." „Kaj pa je Peterson potem ukrenil?" „Božično jutro je prišel k meni s klobukom in gosjo, ker mu je znano, da se zanimam tudi za najmanjše probleme. Obdržala sva gos tja do današnjega jutra, tu pa so se vzlic majh¬ nemu mrazu pojavila znamenja, da bi bilo naj¬ bolje, ako bi jo brez nepotrebnega odlašanja oojedli. Najditelj jo je radi tega vzel s seboi. da izpolni poslednji namen vsake gosi, jaz pa sem si obdržal klobuk onega neznanega go¬ spoda, ki je izgubil svojo božično pečenko." „Ali ni dal oglasov v časnike?" „Ne.“ „Na kaj pa se moreš opirati glede njegove identitete ?“ „Samo na to, kar moremo sklepati." 7 „Iz tega klobuka?" „Tako je.“ „Ti se šališ. Kaj pa moreš sklepati iz tega starega, strganega klobuka?" „Tukajle je moje povečevalno steklo. Moje metode poznaš. Kaj pa moreš ti sklepati glede osebnosti človeka, ki je nosil ta klobuk?" Vzel sem v roke to raztrgano stvar in jo precej klavrno obračal. Bil je čisto preprost črn klobuk običajne okrogle oblike, trd in zelo ponošen. Podloga je bila iz rdeče svile, vendar je že precej izgubila svojo barvo. Izdelova- teljevega imena ni bilo videti, pač pa sta bili na eni strani napisani začetni črki „H. B.“, kakor je bil Holmes omenil. Na okrajcih se je nahajala luknjica za varnostno vrvico, a ela¬ stične vrvice ni bilo. Sicer pa je bil klobuk preluknjan, močno zaprašen in na več krajih umazan, dasi je bilo opaziti, da je lastnik po¬ skusil zakriti umazane lise s pomočjo črnila. „Jaz ne morem ničesar videti," sem rekel ter ga vrnil prijatelju. „Ravno nasprotno, Watson, vse lahko vidiš. Samo sklepati ne znaš iz tega, kar. vidiš. Pre¬ boj eč si pri izvajanju svojih sklepov." „Potem mi pa povej, prosim te, kaj moreš, ti sklepati iz tega klobuka." Vzel ga je v roke in ga po svoji pozorni navadi natanko ogledoval. „Morda se da iz njega manj sklepati, kakor bi se lahko," je dejal, „in vendar je nekaj sklepov, ki so kaj 8 jasni, in nekaj drugih, ki so močno verjetni. Očito je seveda, da ima človek precej duha in ravno tako, da je bil pred tremi leti v precej dobrih odnošajih, da so pa sedaj prišli slabi časi zanj. Bil je skrben, pa sedaj je manj nego prejšnje čase; to spričuje o nekem moralnem nazadovanju, in ako pogledamo še propadanje njegovega prospevanja, se zdi, da deluje nanj kak slab vpliv, morda pijača. Iz tega se tudi lahko tolmači očividno dejstvo, da ga je nje-, gova žena prenehala ljubiti." „Moj dragi Holmes!“ „Vzlic temu pa mu je ostalo še nekoliko spoštovanja do samega sebe," je nadaljeval, ne da bi se zmenil za moje ugovarjanje. „On je človek, ki precej sedi v svojem življenju, hodi le malo na izprehod, je v srednjih letih, ima osivele lase, ki si jih je dal pred nekaj dnevi ostriči in ki si jih maže z nekim ma¬ zilom. To so bolj očitna dejstva, ki se dajo sklepati iz njegovega klobuka. Mimogrede še lahko omenim, da je skrajno neverjetno, da bi imel v svoji hiši plin napeljan." „Holmes, gotovo se šališ!“ „Niti najmanj. Ali je mogoče, da ne moreš niti sedaj, ko ti podajam te rezultate, uvideti, kako sem prišel do njih?" „Prav nič ne dvomim, da sem želo aboten; priznati pa moram, da ti ne morem slediti. Kako si na primer prišel do zaključka, da ima ta človek precej duha?" 9 V odgovor si je Holmes potlačil klobuk na glavo. Pogreznil se mu je preko čela in obstal na nosnem hrbtu. „To je vprašanje kubične obsežnosti," je rekel; „človek s tako veliko glavo mora nekaj v njej imeti." „Kako pa propadanje njegovih razmer?" „Le-ta klobuk je tri leta star. Ti ravni, na robu zakrivljeni okrajci so tisti čas prišli v modo. Klobuk je najboljše kakovosti. Poglej trak iz svile in izvrstno podlogo. Ako si je ta človek mogel pred tremi leti kupiti tako drag klobuk, in si od tedaj ni kupil novega, potem je na vsak način obubožal." „No, gotovo, to je precej jasno. Kako pa je z njegovo skrbnostjo in nazadovanjem v mo¬ ralnem oziru?" Holmes se je nasmejal. „Evo njegove skrb¬ nosti," je rekel in položil prst na gumb in zanko varnostne vrvice. ,,Takih vrvic na klo¬ buku ne prodajajo. Ako pa si jo je človek na¬ bavil, dokazuje, da je bil do neke gotove mere skrben, ker se je posebno potrudil, da se na ta način zavaruje proti vetru. Ker pa sedaj vidimo, da je elastična vrvica odtrgana in da se ni potrudil nadomestiti je z novo, je jasno, da je zdaj manj skrben kot je bil prejšnje čase; in to je jasemdokaz, da je njegova narava osla¬ bela. Na drugi strani pa je izkušal skriti nekaj teh madežev na klobučevini s tem, da jih je namazal s črnilom; to je zopet znamenje, da še ni popolnoma izgubil svojega samospošto¬ vanja." 10 ,,Tvoje sklepanje je v resnici prav verjetno." „Nadaljnje okolnosti, da je v srednjih letih, - da so njegovi lasje osiveli, da si jih je dal pred kratkim striči in jih maže z nekim mazilom, se •dajo izvajati, ako se natančno pregleda spodnji del podloge. Skozi povečevalno steklo je vi¬ deti precejšnje število koncev las, ki so jih odstrigle brivčeve škarje. Zelo sprijemljivi so; in dalje se prav razločno spozna vonj lasnega mazila. In ta prah ni peščeni, sivi prah iz ulice, marveč puhasti, rjavi prah iz hiše; dokaz, da je večinoma visel v hiši; vlažni znaki na no¬ tranji strani pa jasno spričujejo, da se je nje¬ gov lastnik precej potil.“ „Ali njegova žena — dejal si, da ga je nehala ljubiti." „Ta klobuk že več tednov ni bil okrtačen. Ako bi videl tebe, moj dragi Watson, s klobu¬ kom na glavi, na katerem je prah celega tedna, in ako ti tvoja žena dovoli v takem stanju iz hiše iti, potem se bom bal, da si bil tako ne¬ srečen, da si izgubil njeno ljubezen." „Pa utegne biti samec." „Ne, nesel je vendar s seboj gos kot spravno darilo za svojo ženo. Spomni se lista na ptičevi nogi." „Na vse imaš odgovor. Iz česa pa vendar sklepaš, da v hiši ni plin napeljan?" „En lojev madež ali dva človek lahko slu¬ čajno dobi; ako pa jih vidim nič manj nego pet, potem ni po mojih mislih prav nobenega 11 dvoma, da mora ta človek prav pogosto priti v dotiko z gorečim lojem — da hodi ponoči po stopnicah s klobukom v eni roki in s kaplja¬ jočo svečo v drugi. Toliko je gotovo, da od plinove cevi še nikoli ni zadobil lojevih ma¬ dežev. Ali si sedaj zadovoljen?" „Veš, to je vse kaj duhovito," sem rekel in se nasmejal, „ker se pa — kakor si ravnokar dejal — nikakršen zločin ni izvršil in nobena druga škoda ni zgodila, kakor da se je ta gos izgubila!, potem se mi vse to vidi samo tro¬ šenje eneržije." Sherlock Holmes je že odprl usta, da bi mi odgovoril, kar so se odprla vrata in v sobo je prihitel komisar Peterson rdečih lic in z obra¬ zom človeka, ki ga je prevzelo začudenje. „Gos, mr. Holmes! Gos, gospod!" je za¬ klical. „E? Kaj pa je ž njo? Ali je zopet oživela in odletela skozi kuhinjsko okno?" Holmes se je na divanu nekoliko obrnil, da bi mogel bolje videti vznemirjeni obraz. ,,'Poglejte, gospod! Poglejte, kaj je našla moja žena v njeni golši!" Iztegnil je roko, kjer - se je sredi dlani sijajno lesketal moder kamen, ki je bil sicer po velikosti nekoliko manjši od fižola, vendar tako čist in blesteč, da se mu je v temni globini dlani lesketal kakor električna špica. Sherlock Holmes je zažvižgal in se usedel. »Pri Bogu, Peterson!" je vzkliknil, »tole je pa 12 zares pravi zaklad! Nadejam se, da vam je znano, kaj ste našli?" „Dijamant, gospod! Dragocen kamen! Reže steklo, kakor da bi bilo lepivo." „To je več nego dragocen kamen. Neki go¬ tovi dragoceni kamen je.“ „Pa vendar ne modri karfunkelj grofice Morcarjeve!“ sem vzkliknil. „Prav tako je. Bom vendar poznal njegovo veličino in obliko, ko sem zadnje čase vsak dan čital v listu ,The Times' oglas, ki se tiče njega. Edini svoje vrste je in njegova vrednost se da samo ceniti, a razpisana nagrada tisoč funtov ni niti dvajseti del prodajne cene.“ „Tisoč funtov! Usmiljeni Bog!“ Komisar se je zgrudil na stol in pogledoval zdaj enega, zdaj drugega izmed naju. „Toliko znaša nagrada, in jaz imam vzrok vedeti, da so v ozadju sentimentalni oziri, ki bi napotili grofico, da bi dala polovico vsega svojega premoženja, samo da bi mogla dobiti ta dragulj nazaj." „Ako se prav spominjam, ga je izgubila v Hotelu Cosmopolitan", sem dejal. „Tako je, in sicer dvaindvajsetega decembra, torej ravno pred petero dnevi. Napeljevalec plinovih cevi John Horner je bil obtožen, da ga je izmaknil iz grofičine skrinjice za dra¬ gulje. Dokazi proti njemu so bili tako močni, da so ga izročili porotnemu sodišču. Mislim, da imam nekoliko zapiskov o celi zadevi.' 13 Brskal je med časniki, si ogledoval njihove datume, dokler ni končno izvlekel enega, ga razgrnil in prečital sledeče poročilo: „T a t v i n a draguljev v Hotelu Cosmopolitan. Policija je prijela šestin¬ dvajsetletnega napeljevalca plinovih in vodo¬ vodnih cevi Johna Homerja, ker je obdolžen, da je dne 22. t. m. izmaknil grofici Morcarjevi iz skrinjice za dragulje dragoceni dragulj, znan pod imenom modri karfunkelj. James Ryder, nadzornik služabnikov v hotelu, je izjavil, da je peljal na dan tatvine Homerja v toaletno sobo grofice Morcarjeve, da bi zvaril drugi drog kaminovega omrežja, ki se je bil odločil. Nekaj časa je ostal pri Homerju, potem pa so ga poklicali proč. Ko se je povrnil, je spoznal, da Homerja ni bilo več, da je bil predalnik šiloma odprt in da je majhna skrinjica iz ma¬ roškega usnja, v kateri je navadno imela gro¬ fica dragulj — kakor se je pozneje izvedelo — ležala prazna na toaletni mizici. Ryder je ne¬ mudoma poklical ljudi in Homerja so še isti večer prijeli. Dragulja pa niso mogli najti niti pri njem niti na njegovem stanovanju. Katarina Cussack, grofičina hišina, je izpovedala, da je slišala prestrašeno Ryderjevo vpitje, ko je od¬ kril tatvino, in da je planila v sobo, kjer je našla vse prav tako, kakor je izpovedala zadnja priča. Nadzornik Bradstreet od oddelka B. je izpovedal glede aretacije Homerja, da se je branil kakor blazen, in v najkrepkejših izrazih 14 zatrjeval svojo nedolžnost. Ker se je pokazalo, da je bil ujetnik radi tatvine že predkaznovan, se policijski sodnik ni hotel sumarično pečati z njegovo krivdo, marveč ga je izročil porot¬ nemu sodišču. Spričo te izjave se je Horner, ki je ves čas kazal znake neznanskega raz¬ burjenja, onesvestil, tako da so ga morali iz¬ pred sodnika odnesti." „Hm! Toliko o policijskem sodišču," je dejal Holmes zamišljeno ter vrgel časnik v stran. „ Vprašan je, ki ga moramo sedaj razrešiti, je ona vrsta dogodkov, ki vodijo na eni strani od oropane skrinjice za dragulje tja do golše neke gosi v Tottenham Court Roadu na drugi strani. Sedaj vidiš, Watson, da so postala naša ma¬ lenkostna izvajanja naenkrat mnogo bolj važna in manj nedolžna. Tukaj imamo kamen; kamen prihaja iz gosi, gos pa od mr. Henryja Bakerja, človeka s ponošenim klobukom in vsemi osta¬ limi Znaki, s katerimi sem te dolgočasil. Zbok tega se moramo z vso resnobo lotiti naloge, da najdemo tega človeka ter doženemo, kakšno ulogo je igral v tej mali skrivnostni zadevi. V ta namen se moramo najprej poslužiti naj¬ bolj preprostega sredstva in to je brez dvoma oglas v vseh večernih listih. Ako ne bo uspeha, se zatečemo k drugim sredstvom." „Ka;j hočeš s tem reči?" „Daj mi svinčnik in oni kos papirja. Torej takole: ,N a š 1 i so na vogalu Goodge Streeta gos in črn klobuk. Mr. Henry Baker ju lahko 15 dobi, ako se oglasi drevi ob 6,30 na 221 B., Baker Street/ To je jasno in jedrnato/ 1 „Precej. Toda ali dobi oni to pred oči? 11 „No, brez dvoma bo pazil na časnike, ker je bila izguba zanj velika, ko je reven človek. Vsled nesreče, ki jo je imel pri tem, da je razbil okno, in vsled Petersonovega prihoda je bil očividno tako zmeden, da ni mislil na nič drugega kot na beg. Vendar je pozneje gotovo bridko obžaloval, da je gos izpustil. Ker pri¬ občimo njegovo ime, gotovo izve za poziv, kajti vsak znanec bo obrnil nanj njegovo po¬ zornost. Prosim, Peterson, pohitite dol na agencijo za' oglase in oddajte tole za večerne liste. 11 „Za katere pa? 11 ' „Oh, dajte v Globe, Star, Pall Mali, St. Ja-- mes’s Gazette, Evening News, Standard, Echo, sploh v vsakega, ki vam pride na misel/ 1 „Jako dobro, gospod. In ta kamen? 11 „Oh da, kamen obdržim jaz. Hvala vam. Na povratku pa kupite gos, ki jo prinesite semkaj; gos namreč moramo imeti, da jo damo temu gospodu namesto tiste, ki jo sedaj zauživa vaša družina. 11 Po komisarjevem odhodu je Holmes vzel kamen ter ga držal proti luči. „Krasna stvar, 11 je rekel. „Le poglej, kako se sveti in iskri. Se¬ veda je tudi začetek in središče zločinov. Vsak dragocen kamen je nekaj tacega. To je naj¬ ljubša vragova vada. Pri večjih in starejših 16 draguljih pomeni pogostokrat vsaka ploskev krvavo dejanje. Ta kamen še ni dvajset let star. Našli so ga v plitvinah reke Amoy na južnem Kitajskem, in znamenit je radi tega, .ker ima vse značilne lastnosti karfunkljev, samo da je moder namesto rubina sto rdeč. Na¬ vzlic mladosti pa že ima svojo strašno zgodo¬ vino. Radi teh štirideset gramov težkega kosa kristaliziranega lesnega oglja sta se dogodila dva umora, en napad s petrolejem, en samomor in več ropov. Kdo bi si mislil, da vodi taka lepa igrača ljudi do ječe in vislic? Sedaj ga pa zaklenem v svojo železno skrinjico ter hitro napišem grofici nekoliko vrstic, da ji sporočim, da smo ga našli." „Ali meniš, da je ta Horner nedolžen?“ „Tega ti še ne morem povedati." „No, ali nemara misliš, da je ta drugi človek, ta Henry Baker v zvezi s to zadevo?" ,,Po mojih mislih je mnogo bolj verjetno, da je Henry Baker popolnoma nedolžen, in da ni imel niti najmanjše slutnje, da je bila gos, ki jo je nesel, mnogo več vredna, kakor če bi bila iz čistega zlata. To pa doženem s pomočjo prav enostavne preizkušnje, ako dobimo od¬ govor na oglas." „In dotlej ne moreš ničesar storiti?" »Ničesar." „V tem slučaju naredim svoje zdravniške obiske. Zvečer bom pa ob označeni uri zopet tukaj, kajti prav rad bi videl razrešitev tako zamotane zadeve." 17 „Zelo me bo veselilo, da te zopet vidim. Ob sedmih bo večerja. Mislim, da bo gozdni klju¬ nač. Veš kaj, z ozirom na poslednje dogodke bi bilo menda res dobro, da zaprosim mrs. Hud- sonovo, da preišče njegovo golšo; ali ne?“ Pri nekem bolniku sem se malo zakesnil in bilo je že nekoliko po polsedmih, ko sem se vrnil v Baker Street. Ko sem se bližal hiši, sem ugledal pred seboj pri svitu svetlobe, ki je prihajala skozi pahljačasto okno nad hišnimi vrati, velikega človeka s škotskim klobukom in plaščem, ki je bil tja do brade zapet. Ravno pri mojem prihodu so se odprla vrata in oba- dva sva stopila v Holmesovo sobo. „Mr. Henry Baker, kajneda?" je dejal Hol¬ mes, vstal z naslanjača ter pozdravil svojega obiskovalca z ono neprisiljeno prijaznostjo, ki jo je tako lahko navzel. „Prosim vas, sedite na oni stol tam pri kaminu, mr. Baker. Mrzla noč je in jaz vidim, da ima vaša kri rajši poletje nego zimo. Ah, Watson, ravno o pravem času si prišel. Ali je tole vaš klobuk, mr. Baker?" ,,Da, gospod, moj klobuk je brez najmanj¬ šega dvoma." „Bil je velik človek z nekoliko sključenim hrbtom, masivno glavo in širokim inteligent¬ nim obrazom, ki se je končeval v špičasto siv- kastorjavo brado. Rahla rdečica na nosu in licih mi je poklicala v spomin Holmesovo do¬ mnevanje glede njegovih navad. Njegov ob¬ nošeni črni plašč je bil spredaj zapet, ovratnik Sherlock, II. 2 18 navzgor zavihan, suhe roke pa so molele iz rokavov, ne da bi bilo videti manšete ali srajco.' Govoril je tiho in na kratko, skrbno izbiral besede ter je sploh naredil vtis človeka, ki je bil zelo izobražen, ki mu pa sreča ni bila mila. „Te stvari smo ohranili za vas,“ je rekel Holmes, „ker smo se nadejali, da ugledamo vaš oglas v listih, ki bi nam podal vaš naslov. Ni mi znano, čemu se niste oglasili." Naš obiskovalec se je nekoliko sramežljivo nasmejal. „Nimam toliko šilingov kot sem jih nekdaj imel," je rekel. „Mislil sem, da so lo¬ povi, ki so me napadli, odnesli tudi klobuk in gos. Zbok tega nisem hotel trositi denarja za brezupen poizkus." „To je prav naravno. Sicer pa vam moram povedati, da smo bili primorani gos pojesti.” „Pojesti!“ Naš obiskovalec se je tako raz¬ buril, da je napol vstal s stola. „Da, ako bi tega ne bili storili, bi ne mogla nikomur koristiti. Nadejam pa se, da bo tistale gos tam na drugi mizi, ki je približno enako težka in popolnoma sveža, enako zadostovala vašim namenom, ali ne?" „0 gotovo, gotovo!" je odgovoril mr. Baker ter olajšano vzdihnil. „Seveda, perje, noge, golšo in ostale take dele vaše gosi imamo še, in ako želite —" Možak se je začel presrčno smejati. „Kot spomin na moj doživljaj mi utegnejo pač slu¬ žiti," je rekel, „sicer pa v resnici ne morem 19 uvideti, čemu mi bodo disjecta membra tega mojega znanja. Ne, gospod, mislim, da je naj¬ bolje, ako obrnem z vašim dovoljenjem svojo pozornost na krasno gos, ki jo vidim tam na stranski mizi.“ Sherlock Holmes je pozorno pogledal mene ter rahlo zmignil z rameni. „Tukaj imate rorej svoj klobuk in svojo gos,“ je rekel. „Veste pa kaj, ali nam ne bi mogli povedati, kje ste dobili tisto drugo gos? Jaz se precej zanimam za perutnino in sem redkokdaj videl lepšo gos.“ „Gotovo, gospod," je rekel mr. Baker, ki je vstal ter vzel svojo novo dobljeno lastnino pod pazduho. »Nekateri izmed nas zahajamo v krčmo Alfa blizu muzeja — tekom dneva pa nas je najti v muzeju, veste. Letos je naš dobri krč¬ mar, Windigate po imenu, ustanovil gosji klub, v katerem dobi vsakdo izmed nas o Božiču po eno gos, ako vplača vsak teden nekoliko vinar¬ jev v blagajno. Jaz sem vplačal vse, ostalo vam je pa itak znano. Zelo sem vam hvaležen, kajti škotski klobuk ne prija niti'mojim uše¬ som niti mojemu dostojanstvu." S komično šopirljivostjo se je slovesno poklonil ter odšel svojo pot. „Mr. Henryja Bakerja smo sedaj videli," je rekel Holmes, ko je zaprl vrata za njim. „Po- polrtoma gotovo je, da prav ničesar ne ve o celi stvari. Ali si lačen, Watson?“ „Ne posebno." 2 * 20 „Potem bi nasvetoval, da izpremeniva najino kosilo v večerjo ter greva za tem sledom, do¬ kler je še gorak.“ „Na vsak način. 1 ' Noč je bila mrzla in radi tega sva vzela zimske suknje ter si ovila ovratnice okoli vratu. Zvezde so sijale na brezoblačnem nebu in sapa mimoidočih je bila podobna dimu mnogobroj- nih strelov iz samokresov. Glasno in ostro so odmevali najini koraki,, ko sva korakala po zdravniškem delu mesta, po Wimpole Streetu, Harley Streetu in skozi Wigmore Street v Ox- ford Street. Tekom četrt ure sva dospela v Bloomsbury do krčme Alfa; to je majhna krčma na vogalu ene tistih ulic, ki drže proti Hilburnu. Holmes je vstopil ter naročil pri rdečeličnem, z belim predpasnikom prepasanem krčmarju dva kozarca piva. j; Vaše pivo bo izvrstno, ako je tako dobro kakor so vaše gosi," je dejal. „Moje gosi!" Krčmar je bil videti začuden. „Da. Pred pičle pol ure sem govoril z mr. Henryjem Bakerjem, ki je član vašega gosjega kluba." „Oh da, se že spominjam! Vendar veste, gospod, gosi niso naše." „Ali res! Čigave pa?" „Veste, tista dva tucata sem kupil pri nekem perutninarju v Covent Gardenu." „Ali res! Nekaj jih poznam. Kateri izmed njih pa je bil to?" „Breckinridge mu je ime." 21 „Oh, tega pa ne poznam. No, na vaše zdravje, krčmar, in da bi vam dobro šlo! Lahko noč!“ ,-,Sedaj pa k' Breckinridgu," je nadaljeval ter si zapel suknjo, ko sva stopila na mrzli zrak. „Pomni pa, Watson, akoravno se nahaja na eni strani vseh teh dogodkov tako všečna stvar kakor je gos, da imamo na drugi strani človeka, ki prav gotovo dobi svojih sedem let ječe, ako se nam ne posreči dokazati 'njegove nedolž¬ nosti. Mogoče je, da naše poizvedovanje samo potrdi njegovo krivdo; v vsakem slučaju pa se giblje naša preiskava v smeri, ki jo je po¬ licija zgrešila in ki nam jo je le čudno na¬ ključje dalo v roke. Pojdiva torej v tej smeri prav do konca. Obrniva se torej proti jugu, pa hitro dalje!“ Preko Hilburn Streeta sva zavila v Endell Street in tako dalje skozi celo vrsto stranskih ulic do Covent Garden Marketa. Nad eno naj¬ večjih tržnih prodajalnic se je nahajalo ime Breckinridge in njen lastnik, možak strogega obraza in imenitnih brk, je pomagal vajencu nastaviti oboknice. ,,Dober večer. Mrzlo noč imamo,“ je rekel Holmes. I rgovec je prikimal in vprašajoče pogledal mojega tovariša. ,,Vse gosi razprodane, kakor vidim,“ je na¬ daljeval Holmes ter pokazal na prazne mar¬ mornate ploče. .22 ,Jutri zjutraj jih dobite petsto.“ „To je brez pomena zame.“ „Veste, danes jih še nekaj dobite v oni lopi, kjer gori plinova luč.“ „Pa meni so ravno vas priporočili." „Kdo pa?" • „Krčmar od Alfe." „Oh, da; poslal sem mu jih dvoje tucatov." „Krasne gosi so bile to. Kje pa ste jih vi dobili?" V moje veliko začudenje je to vprašanje trgovca silno razjezilo. „Veste kaj, gospod", je rekel, vzravnal glavo pokonci in uprl svoje roke ob ledja, „kaj pa pravzaprav želite? Kar naravnost povejte!" „To je vendar dovolj naravnost povedano. Rad bi vedel, kdo vam je prodal te gosi, ki ste jih poslali v Alfo." „No, potem vam tega ne povem. Zdaj veste!" „0, to nima nobenega pomena. Vseeno pa ne razumem, čemu bi se razvnemali radi take malenkosti." „Razvnemal! Menda bi se vi enako raz¬ vnemali, ako bi vas tako nadlegovali kakor mene. Ako plačam lepe gotove denarce za dobro blago, potem naj bo konec kupčije. Tako pa se venomer čuje: ,Odkod imate gosi?' i 11 ,Komu ste prodali te gosi?‘ in ,Koliko dobite za gosi?* Ce sliši človek toliko govorjenja radi njih, potem bi skoraj mislil, da so to edine gosi na celem svetu." 23 „Veste, nisem v nobeni zvezi z drugimi ljudmi, ki so vas izpraševali," je dejal Holmes malomarno. „Ako nam nočete povedati, je pač moja stava izgubljena, to je vse. Imam namreč vedno navado, da podkrepim svoje trditve v zadevah kuretnine s stavo, in tako sem stavil pet funtov, da je bila gos, ki sem jo jaz jedel, na deželi zrejena." „No, potem ste svojih pet funtov izgubili, kajti gos je zrejena v mestu," je odgovoril trgovec. „Ne more biti." „Povem vam, da je.“ „Ne verujem." »Mar mislite, da več veste o kuretini kakor jaz, ki sem imel od nekdaj opravila ž njo? Se enkrat vam povem, vse gosi, ki sem jih po¬ slal dol v Alfo, so zrejene v mestu." »Nikoli mi ne dopoveste, da bi vam to verjel." „Stavite ?“ „Jemal bi vam samo denar, kajti dobro vem, da imam prav. Vseeno pa stavim en zlat, samo da vas naučim, da ni dobro, če je človek preveč trdovraten." Trgovec se je pikro nasmejal. „Prinesi mi knjige, Bill," je rekel. Vali deček je prinesel eno majhno, drobno knjižico in eno veliko z umazanim hrbtom, ter obedve položil na mizo pod visečo svetiljko. 24 „Tako-le, gospod Trdovernež,“ je dejal trgovec. „Mislil sem, da so mi gosi že pošle, predno pa končam, boste spoznali, da je še ena v moji prodajalni. Ali vidite tole majhno knjižico ?“ „No ?“ „To je zapisnik tistih ljudi, ki pri njih ku¬ pujem. Razumete? No, in tukaj na tej strani so ljudje z dežele, številke za njihovimi imeni pa značijo, kje se nahajajo njihovi računi v onile veliki knjigi. Sedaj pa dalje! Ali vidite drugo stran, popisano z rdečim črnilom? No, to je pa zaznamek mojih prodajalcev iz mesta. No, in sedaj poglejte tretje ime. Le prečitajte mi ga.“ „Mrs. Oakshottova, št. 117, Brhcton Road — 249,“ je čital Holmes. „Tako je. Sedaj pa poiščite dotično stran v veliki knjigi." Holmes je poiskal označeno stran. „Tukaj je: ,Mrs. Oakshottova, št. 117, Brhcton Road, prodaja jajec in kuretnine‘.“ „No, in kaj je najnazadnje vpisano?" „Dne 22. decembra. Štiriindvajset gosi p° 7 šilingov 6 penc.“ „Tako je. Tukaj imate sedaj. In spodaj? „Prodal mr. "VVindigatu, krčmarju pri Alfi; po 12 šilingov." „Kaj pa sedaj pravite k temu?" Sherlock Holmes je bil videti močno vzne- voljen. Vzel je zlat iz svojega žepa, ga vrgel 25 na mizo ter se obrnil proč kakor človek, ki ne more najti primernih besedi, da bi dal duška svoji jezi. Nekoliko korakov dalje pa se je ustavil pod ulično svetil j ko, ter se po njemu lastni navadi presrčno in tiho nasmejal. „Kadar vidiš pred seboj človeka z boki take vrste in ki mu moli iz žepa tak rdeč robec, ga s stavo vedno lahko izvabiš, da ti pove, česar bi ti drugače ne hotel povedati," je rekel. ,,Lahko rečem, ako bi mu bil pokazal bankovec za sto funtov, bi mi ne dal tako popolnega pojasnila, kakor mi ga je dal, ko je menil, da me pri stavi premaga. No, Watson, jaz mislim, da se bližamo koncu svojega preiskovanja; od¬ ločiti se je nama edino za to, ali naj greva še danes k tej mrs. Oakshottovi, ali pa odloživa pot do jutri. Iz besedi tega zadirljivega člo¬ veka se da jasno povzeti, da se še drugi ljudje zanimajo za to zadevo, in jaz bi- “ Naenkrat mu je glasno vpitje prekinilo be¬ sedo, ki se je začulo od lope, ki sva jo prav¬ kar zapustila. Obrnivši se, sva uzrla majhnega človeka stati sredi kroga rumene svetlobe, ki jo je dajala zibajoča se svetiljka; trgovec Breckinridge pa je stal med vrati svoje lope ter srdito stresal svojo pest proti sključeni postavi. ,,Sedaj pa imam že dosti vas in vaših gosi," je kričal. „2elim, da bi šli vsi skupaj k zlo¬ deju! Ako me pridete še enkrat nadlegovat s svojim abotnim govorjenjem, spustim psa na 26 vas. Pripeljite mrs. Oakshottovo semkaj in njej bom dal odgovor; ali kaj pa imate vi pri tem opraviti? Mar sem pri vas kupil gosi?“ , „Ne, ena izmed njih je bila vzlic temu moja,“ je stokal mali človek. „No, potem se pa oglasite pri mrs. Oakshot- tovi radi nje.“ „Ona mi je rekla, da naj se obrnem do vas.“ „Obrnite se makari do pruskega kralja, ako vam drago. Dovolj imam vsega tega. Proč od¬ tod!" Srdito je planil naprej in poizvedovalec je izginil v temo. „Ha, to-le nam pa utegne prihraniti pot na Brbcton Road," je zašepetal Holmes. „Pojdi z menoj, da vidimo, kaj se da doseči pri tem človeku." Hiteč skozi raztresene gruče ljudi, ki so postajali okoli razsvetljenih lop, je moj tovariš kmalu dohitel malega človeka ter se ga dotaknil za ramo. Ta se je naglo obrnil in pri plinovi svetiljki sem opazil, da mu je vsa barva izginila iz obraza. „Kdo pa ste vi? Kaj pa želite?" je vprašal s tresočim glasom. „Ime mi je Sherlock Holmes. In moja naloga je vedeti to, česar drugi ljudje ne vedo." „Vendar vi ne veste ničesar o tem, ali ne?" „Oprostite, jaz vem vse. Vi skušate slediti gosem, ki jih je mrs. Oakshottova z Brixton Roada prodala nekemu trgovcu z imenom Breckinridge, in ki jih je ta zopet prodal mr. 27 Windigatu, krčmarju pri Alfi in ta zopet svo¬ jemu klubu, kojega član je tudi mr. Henry Baker." „Oh, gospod, vi ste prav oni človek, ki sem si ga tako želel najti," je vzkliknil mali človek ter razprostrl svoje tresoče roke. „Ne morem vam skoraj povedati, kako zelo sem intereso- van v tej zadevi." Sherlock Holmes je poklical kočijo, ki je ravno mimo vozila. „V tem slučaju je bolje, ako se pogovorimo o tej stvari v prijetni sobi kakor pa tukaj na vetrovnem trgu," je rekel. „Predno pa gremo dalje, vas prosim, da bi mi povedali, komu imam čast biti na pomoč." Mož se je za trenutek obotavljal. „Moje ime je John Robinson," je rekel po- gledavši po strani. »Ne, ne; pravo ime," je rekel Holmes pri¬ jazno. „Vedno je nekam nerodno ako ima člo¬ vek opravila z vulgo-imeni." Rdečica se je prikazala na neznančevih ble¬ dih licih. „No“, je dejal, „moje pravo ime je James Ryder.“ „Tako je. Prvi uslužbenec v hotelu Cosmo- politan. Stopite, prosim, v voz in potem mi bo kmalu mogoče povedati vse, kar želite iz¬ vedeti." Mali človek se je napol prestrašen, napol upapoln oziral od enega do drugega izmed naju, podobno človeku, ki ni gotov, ali se na¬ haja pred nenadno srečo ali nesrečo. Nato je 28 stopil v voz in čez pol ure smo bili že v naši sobi v Baker Streetu. Nikdo ni med vožnjo izpregovoril besedice, glasno in hitro dihanje našega novega tovariša in sklepanje ter od¬ piranje njegovih rok je pričalo o njegoverh nervoznem vznemirjenju. „Tukaj smo!“ je rekel Holmes, ko smo sto¬ pili v sobo. „Kaj prijeten je videti ogenj pri tem vremenu. Zdi se, da vas zebe, mr. Ryder. Prosim, sedite v oni pleteni stol. Nataknem si samo še copate na noge, predno uredimo vašo malo zadevo. Tako torej! Vi torej želite iz¬ vedeti, kaj se je zgodilo z onimi gosmi, kaj¬ neda?" „Da, gospod!“ „Ali pravzaprav, kakor se mi dozdeva, z ono gosjo. Ena sama gos je bila, kajne, ki vas tako zanima — bela s črno progo preko repa." Ryder se je tresel od vznemirjenja. „Oh, gospod", je zaklical, „ali mi morete povedati, kam je prešla?" „Semkaj je prišla." „Semkaj ?“ ,,Da, in pokazalo se je, da je to nad vse zna¬ menita gos. Ne čudim se, da se tako zelo za¬ nimate zanjo. Po svoji smrti je izlegla jajce —■ najkrasnejše, najsijajnejše majhno modro jajce, kar so jih kdaj videli na svetu. Imam ga pa tukaj v svojem muzeju." Naš obiskovalec je vstal s stola ter se opri¬ jemal z desnico kaminovega okrajka. Holmes 29 je odklenil svojo varnostno skrinjico ter vzel iz nje modri karfunkelj ki se je svetil kakor zvezda. Ryder ga je debelo gledal, negotov ali naj ga zahteva kot svojo lastnino ali zataji. „Z vašo igro je pri kraju, Ryder,“ je rekel Holmes mirno. „Držite se, človek, sicer padete v ogenj. Podaj mu roko, Watson, da more zo¬ pet sesti na svoj stol. Nima dovolj krvi, da bi ostal nekaznovan radi velikega zločina. Daj mu požirek brandyja. Tako! Sedaj je videti malce bolj podoben človeku. Kakšno človeče je vendar!“ Ryder je za trenutek omahoval in bi se bil skoraj zgrudil, toda brandy je kmalu privabil rahlo rdečico na njegova lica; usedel se je zopet in prestrašeno gledal svojega obtožnika. „V svojih rokah imam skoraj vse člene in vse dokaze, ki jih potrebujem; radi tega je le malo, kar mi morate povedati. Vseeno pa naj se pojasni še to malo, da bo slučaj bolj po¬ poln. Ryder, kaj ne, vi ste že prej slišali o tem modrem kamenu grofice Morcarjeve?" „Katarina Cussackova mi je o njem pri¬ povedovala," je dejal s hreščečim glasom. „Tako. Grofičina hišina. Veste, izkušnjava, da bi si tako' lahko in hitro pridobili premo¬ ženje, vas je premagala kakor je pred vami že boljše ljudi; ali v izbiranju uporabljenih sred¬ stev niste bili posebno izbirčni. Zdi se mi, Ryder, da se v vas poraja prav imeniten lopov. 30 Znano vam je bilo, da je bil ta Horner že po¬ prej zapleten v podobne stvari in da se bo siim- nja zbok tega toliko bolj obrnila proti njemu. In kaj ste vi storili? Dali ste si opravila v gro¬ fičini sobi, — vi in vaša zaveznica Cussackova — in nato dosegli, da so poslali ravno po njega. Po njegovem odhodu pa ste oropali skrinjico za dragulje, začeli kričati in dosegli, da so tega nesrečneža prijeli. Nato ste —“ Ryder se je naenkrat vrgel na tla ter začel objemati kolena mojega tovariša. „Za Božjo voljo, imejte usmiljenje!" je vpil. „Pomislite na mojega očeta! Na mojo mater! Srce jima poči! Nikdar še nisem nič hudega storil! In nikoli več ne bom. To vam prisegam. Pri živem Bogu vam prisegam. Oh, nikari me ne pripra¬ vite pred sodišče! Za Kristusovo voljo, ni¬ kari !“ „Sedite zopet na stol!" je rekel Holmes resno. „Sedaj se kaj lahko zvijate in javkate, poprej pa se niste kar nič zmenili za tega re¬ veža Horner ja, ki so ga prijeli radi zločina, pri katerem je nedolžen." „Pobegniti hočem, mr. Holmes. Zapustiti deželo, gospod. Potem obtožba proti njemu ne obvelja." „Hm! O tem bomo že še govorili. Sedaj nam pa popolnoma po resnici pojasnite, kako je prišel kamen v gos in kako je prišla gos na trg. Povejte nam golo resnico, kajti samo v tem slučaju se morete nadejati rešitve." 31 Ryder si je obliznil sesušene ustnice. „Vse vam povem, prav kakor se je zgodilo, gospod," je rekel. „Ko so prijeli Homerja, se mi je zdelo, da bi bilo zame najbolje, ako bi takoj pobegnil s kamenom ; nisem namreč vedel, kdaj se ute¬ gne policija zmisliti, da bi preiskala mene in mojo sobo. V vsem hotelu ni bilo prostora, kjer bi bil varen. Odšel sem z doma kakor po opravkih ter se napotil k svoji sestri. Omožena je z nekim človekom z imenom Oakshott in živi na Brixton Roadu, kjer redi gosi za trg. Na celi poti do tja se mi je vsak človek, ki sem ga srečal, zdel policaj ali detektiv, in dasiravno je bila noč mrzla, mi je pot kar tekel po obra¬ zu, ko sem dospel do Brixton Roada. Sestra me je vprašala, kaj se je zgodilo in zakaj sem tako bled; jaz pa sem ji odgovoril, da sem vsled tatvine v hotelu ves izven sebe. Odšel sem nato na dvorišče za hišo, kadil pipo in ugibal, kaj bi bilo najbolje storiti. „Imel sem nekdaj prijatelja po imenu Maud- sley, ki pa je zašel na slaba pota in je ravno doslužil svojo kazen v Pentonvillu. Nekoč me je bil srečal ter mi začel pripovedovati o-tato¬ vih, njihovih navadah in kako se lahko iznebe ukradenega blaga. Vedel sem, da bo odkrito¬ srčen napram meni, kajti marsikaj mi je bilo znanega o njem; radi tega sem sklenil napotiti se naravnost do Hilburna, kjer je živel, ter mu celo stvar zaupati. Pa kako priti varno do njega? Spomnil sem se velikega strahu, ki sem 32 ga preživel pri odhodu iz hotela. Vsak tre¬ nutek bi me lahko prijeli in preiskali in tam v telovnikovem žepu je bil oni dragi kamen. Ves čas sem slonel ob zidu ter gledal gosi, ki so mi kobacale okoli nog; kar naenkrat mi je šinila v glavo misel, ki mi je pokazala, kako bi mogel ukaniti najboljšega detektiva, kar jih je kdaj živelo. „Sestra mi je pred nekaj tedni rekla, da si lahko izberem izmed gosi eno za Božič, in znano mi je bilo, da je vedno držala svojo be¬ sedo. In sedaj sem si hotel vzeti gos in v njej nesti svoj kamen v Hilburn. Na dvorišču se je nahajala majhna koča in za njo sem segnal eno izmed gosi, ki je bila lepa in velika, bele barve s progastim repom. Ujel sem jo, odprl kljun ter ji porinil kamen v goltanec, kolikor daleč sem mogel seči s prstom. Gos se je malo davila in čutil sem, kako ji je kamen lezel po goltancu navzdol in v golšo. Žival pa se je borila in tako silno frfotala, da je prišla moja sestra iz hiše gledat, kaj da je. In ko sem se obrnil, da bi ji odgovoril, mi je žival ušla ter sfrfotala med ostale gosi. ,„Kaj si pa delal ž njo, Jem?‘ je vprašala. ,„Kakor veš/ sem rekel, „si mi obljubila eno za Božič; otipaval sem jih, da bi videl, katera je najbolj debela/ ,„Oh/ je odgovorila, ,tvoja smo ti že izbrali. Jemova gos ji pravimo. Ona velika bela taffll e 33 je. Vsega skupaj jih imamo šestindvajset, eno zate, eno za nas, dva tucata pa za trg.‘ ,„Hvala ti, Maggie,' pravim jaz, ,ako ti je vseeno, bi raje imel ono, ki sem jo ravnokar imel v rokah.' ,„Tista druga je tri funte težja,' je odvrnila ona, ,prav zate smo jo posebej redili.' ,„Nič zato. Najraje bi vseeno imel ono drugo; vzamem jo kar s seboj,' sem rekel. »,0, prav, kakor ti je drago,' je rekla malo nejevoljna. .Katera pa je tista, ki bi jo rad imel?' ,„Ona bela s progastim repom, ki se nahaja ravno sredi jate.' ,„0, pa dobro. Zakolji jo in vzemi s seboj.' »Storil sem, kakor je rekla, mr. Holmes, in nesel sem jo celo pot do Hilburna. Povedal sem svojemu tovarišu, kaj sem storil — bil je namreč človek, ki sem mu kaj takega lahko zaupal. Grohotal se je, da se je kar davil; nato pa sva'vzela nož ter razparala gos. Srce mi je zastalo, kajti o kamenu ni bilo niti najmanj¬ šega sledu; prepričan sem bil, da se je morala zgoditi strašna pomota. Pustil sem gos, od¬ hitel nazaj k sestri ter planil na dvorišče. Ali tam ni bilo niti ene gosi več. „,Kje pa so vse gosi, Maggie?' sem zaklical. ,„Pri trgovcu." ».Katerem trgovcu?' ».Pri Breckinridgu v Covent Gardenu.' Sherlock, II. , 34 ,„Ali je bila med njimi še ena s progastim repom?' sem vprašal, ,ravno taka kakor tista, ki sem jo bil vzel s seboj ?‘ ,„Da, Jem, dve taki s progastim repom smo imeli; nikoli ji nisem mogla razločevati drugo od druge. Zdaj mi je bilo seveda vse jasno; odhitel sem k temu Breckinridgu kakor hitro so me le mogle nesti noge. Ta pa je celo število prodal skupaj, ni pa mi hotel povedati, kam jih je oddal. Sami ste to slišali danes zvečer. Venomer mi je dajal take odgovore. Moja sestra misli, da zblaznim. Včasih že kar sam mislim, da sem zblaznel. Sedaj sem tat, ne da bi se količkaj dotaknil bogastva, za katerega sem dal svoje poštenje. Bog mi pomagaj! Bog mi pomagaj!“ In zakril si je obraz z rokami ter začel krčevito ihteti. Sledila je dolga tišina, ki jo je pretrgavalo samo njegovo težko dihanje in umirjeno tr¬ kanje Sherlock Holmesovih prstov po miznem robu. Nato je moj prijatelj vstal ter odprl vrata. „Odidite!“ je rekel. „Kaj, gospod! Nebo naj vas blagoslovi!" „Nobene besede več! Odidite!" In nobene besedice ni bilo več treba. Slišati je bilo še ropotanje po stopnicah, zaloputanje vrat in glasne glasove hitečih korakov iz ulice. „Naposled, Watson, je rekel Holmes in iz¬ tegnil svojo roko po lončeni pipi, „ni moja dolžnost, da bi popravljal pogreške policije. 35 Ako bi bil Horner v nevarnosti, bi bila stvar seveda drugačna; ker pa ta človek ne nastopi proti njemu, je cela obtožba brez podlage. Zdi se mi sicer, da dajem s tem potuho velikemu zločinu, prav tako pa je tudi mogoče, da rešim njegovo dušo. Preveč je prestrašen. Pošlji ga sedaj v ječo, pa narediš iz njega človeka, ki bo vedno posedal po ječah! Vrhutega je sedaj čas odpuščanja. Naključje nam je dalo v roke nad vse čuden slučaj in ugodna razrešitev nam je v nagrado. Ako si tako prijazen, doktor, po¬ zvoni, da začneva drugo preiskavo, v kateri igra zopet ptica glavno ulogo.“